Veliko krat sem se počutila, da ne spadam s svojim mišljenjem v okolje, kjer živim. Da bom iskrena do vas, naj izpostavim, da sem imela vedno veliko prijateljev ob sebi in mi ni manjkalo ne družbe in ne dogodivščin, sem pa vedno verjela v določene stvari, ki so bile mnogim tuje. Verjela sem v energijo okrog nas in znotraj nas in v to, da je veliko več, kot pa le vidimo s prostimi očmi. Veliko krat me je moja intuicija rešila v različnih situacijah in tudi občutila sem neko povezanost z zemljo, saj sem odraščala v vasi, kjer smo bili ves čas v stiku z naravo. Prav tako nikoli nisem bila suženj internet, vsaj ne tekom odraščanja, saj sem še tista generacija, ko smo imeli irc in dostop do njega le eno uro na teden. Vse to mi je dalo možnosti, da sem odraščala z drugimi otroki v naravi, ko smo plezali na drevesa, se veselili skupaj, ko smo se potepali po gozdovih in z nasmehom na obrazu ter strgani vrnili domov.
Bili smo povezani med seboj, tako kot tudi smo imeli močno vez z naravo samo.
Veliko krat sem premišljevala o tem, kako deluje vesolje, kakšne so zvezde. S starši smo zaradi očetove službe veliko potovali in prepotovali svet že v mojih ranih letih. Kot otrok sem to čisto po svoje razumela, kot razumem danes. Še danes se spomnim tistih magičnih slapov v hotelu v Jeruzalemu ter plavanja v Mrtvem morju. Prav tako so se mi zdele magične planote na Kanarskem otoku Fuerteventura, ki je bil včasih del Afrike in je tudi sam izgled otoka bolj afriški, kot Evropski. Turčija se mi je zdela prav čarobna in tudi ulice Sicilije. New York se mi je zdel zelo nerealen, saj je zanimivo obiskati kraj, ki ga gledamo na televiziji. Vsa potovanja so v moji rani mladosti vzbudila v meni ne le ljubezen do potovanja, temveč tudi sprejemanje različnih kultur in z vsakim potovanjem sem spoznala del sebe, ki ga prej nisem poznala.
Tudi kasneje, ko smo s prijatelji odkrivali svet sem uživala na potovanjih. Najbolj mi je oči odprlo potovanje v Indijo. Moje prvo potovanje na Vzhod. Tam pa sem spoznala somišljenike in se dodatno spoznala s svetom joge. Koliko različnih gurujev in učiteljev joge sem imela. Vsak s svojo zgodbo in znanjem so me napolnili z željo po poučevanju joge. Nikoli si tudi v najbolj divjih sanjah nisem mislila, da bo to moje poslanstvo.
Z vsemi potovanji sem odraščala in ugotovila, da ni nič narobe, če mi je mango ljubši od jagode. Vse to znanje sem razumela šele kasneje, ko se je vse skupaj povezalo skupaj. Sedaj, ko sem mamica, pa sem se prav tako znašla na novem potovanju. Kako vzgajati otroke? Jih prepričati, da so jagode tisto, kar je najboljše v življenju, ali jim ponuditi tudi okus in vonj pravega manga? Kaj sploh s tem mislim?
Moja rutina je drugačna od večine ljudi in tudi moj poklic je drugačen, kot drugih staršev otrok, s katerimi moji odraščajo. Kako otroci razumejo, da se mami postavi na glavo, medtem ko kuha, ko mami zjutraj meditira in dela tibetance in kako se mami sprosti pred spanjem z vodenim sproščanjem. Na začetku se mi je zdelo, da bi morala biti bolj “normalna” mamica, bolj podobna ostalim. Nato pa sem ugotovila, da me razumejo in tudi, da si želijo biti del mojega mango sveta. Da izvajajo jogijske položaje z mano in da skupaj zaspimo ob sproščanju. In nič mi ni lepšega, kot vse to deliti z njimi. Oni so moj svet.
Vedno znova pa ugotovim, kako obožujem tako mango, kot tudi jagode. Da res rada živim v tem okolju, v katerem sem odraščala in mi je veliko dalo. Prav tako rada potujem v kraje, kjer se naužijem manga in nato vrnem z novo energijo in tako delim svoje eksotično znanje z drugimi.
Vzgajati otroke se mi zdi, da je največje poslanstvo, ki ga imamo starši in da jim zmoremo pokazati tudi svoj svet, v katerega verjamemo. Nič pa ni bolj okusnega, kot sadna kupa, s katero imajo otroci čudovit miks vsega. Še bolj pomembno pa se mi zdi in na kar sem najbolj pozorna je, da tudi če bo njim v prihodnosti zadišalo drugo sadje, da jim uspem slediti in tudi sama spoznati njihov sadni svet. Da jih sprejmem polnostjo to, kar so, in jih ne spreminjam za nič na svetu.